AIKIDO KLUB

TEGATANA

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slovenska Bistrica

 

Aikido macht Spaß!

Zgodnje sobotno jutro. Ura kaže 2:58, ko zazvoni telefon in naznani prispel sms. Komaj dvignem glavo in s priprtimi očmi preberem vsebino. Bila je Vanja, ki me je opomnila, da je potrebno uro premakniti na poletni čas in naj pokličem, ko se bova z Jožetom odpeljala z mojega dvorišča.

Tako se je začelo zgodnje jutro v soboto, 28. 03. 2009. Na dolgo deževno pot smo se odpravili Jože, Tatjana, Vanja in jaz. Spet je bil čas, da se udeležimo seminarja v Nemčiji, ki ga je organiziral aikido klub Bronnen, vodila pa ga je ga. Andrea Schwab Mai, aikido 3. DAN. Ker je bila posadka v manjši zasedbi kot na prvi udeležbi, smo se v Nemčijo peljali kar z osebnim avtom, ki ga je dobrodušno ponudila Tatjana. Pot je bila prijetna, polna zabave, smeha in veselja. Kako bi ne bilo tako, ko pa smo bili na kupu štirje osebki, ki znamo marsikatero situacijo obrniti v smeh. Vso pot nam je družbo delala gospa Garmin, ki nas je s svojim simpatičnim glasom kultivirano vodila do končnega cilja. Čeprav smo tik pred koncem poti rahlo podvomili v njeno natančnost in zmožnost, da nas pripelje na pravi naslov, nas je na koncu presenetila. V Bronnen smo prispeli skoraj 3 ure prehitro, zato smo se odločili, da bomo namesto spanja v avtu (vsi štirje smo izgledali obupno in smo bili spanca več kot potrebni) čas porabili za kavo in obisk nakupovalnega središča v Ulmu. Čas je hitro bežal in napočil je trenutek, da se odpravimo proti telovadnici. Kot običajno, smo tudi tokrat bili deležni velike pozornosti s strani naših aikido prijateljev, ki so bili resnično veseli, da so nas videli. Na sobotnem seminarju se nas je zbralo med 30 in 40 aikidok. Trening je bil planiran za 2 uri in vedeli smo, da nam bo še trda predla. Andrea si je trening zamislila malo drugače, kot smo vajeni mi. Namesto dejanskih tehnik smo imeli na programu tehnike vodenja in izmikanja. Kot je skoraj že v navadi, se je proti Jožetu in meni kot jastreb iz neba spustil Gerhard Mai. In takrat sva vedela, da nama ne bo lahko. Kljub temu da smo delali celotni 2 uri na meji maksimalnega, sva se od Gerharda veliko naučila. Tudi Vanja in Tatjana sta imeli zanimive partnerje, kar je pokazal tudi njun smeh in dobra volja. Ne glede na to, kaj sta počeli, sta bili nasmejani in dobro razpoloženi. Tako je trening minil v veselem, spoščenem in s humorjem prepojenim ozračjem. Po končanem treningu smo imeli v sklopu telovadnici, ki je sestavljena iz dvorane in nekakšne menze, še večerjo. Le ta je bila okusno pripravljena in dobro kalorično podkrepljena, tako da smo si lahko napolnili baterije za nedeljski trening. Po končani večerji in skupnem druženju, nas je Michael odpeljal do svoje hiše, kjer smo lahko brezplačno prespali. Dekleti sta dobili sobo z zakonsko posteljo, jaz in Jože pa sva prespala v sobi za jogo, prepojeni s pozitivno energije, na napihljivih blazinah. Utrujenost je pokazala svoje zobe in hitro nas je premagal spanec.

V nedeljo nas je Michael zbudil ob 7. uri in nam povedal, da sta z ženo že pripravila zajtrk. In kakšen zajtrk je bil to... Lahko bi se kosal s hotelskim zajtrkom najvišje kategorije. Sledilo je vračanje na nedeljski trening. Tudi ta trening je bil planiran za 2 uri in poznalo se je, da se je prestavila ura, saj je bilo udeležencev nekaj manj. Na nedeljskem treningu smo delali različne tehnike, ki so segale od 5. kyu in vse do 1. DANa. Tudi tokrat se je nama z Jožetom pridružil Gerhard in spet sva izvedela kar nekaj zanimivih stvari. Bilo je fantastično doživetje, kjer si lahko takoj opazil, da ti nekdo želi pomagati in te zadeve tudi naučiti, ne glede na to, da bi moral nekatere stvari že znati! In tako sta minili še 2 uri treninga. Sledilo je pospravljanje blazin, tuširanje in kosilo. Organizatorji so se spet zelo izkazali. Pripravili so odlično in bogato kosilo, tako da ni bil nihče ostal lačen. Kmalu je sledilo še formalno poslavljanje in odpravili smo se proti Sloveniji. Tudi na poti nazaj nismo imeli sreče z vremenom. Celo pot je močno deževalo, ponekod celo snežilo. In tudi to smo obrnili v svojo korist, kajti zabavali smo se, kljub temu da smo bili izčrpani. Ob 21. uri smo prispeli v Sl. Bistrico, kjer smo se razkropili in se odpravili na zaslužen počitek.

Na koncu moram še objasniti naslov, ki sem ga izbral na začetku tega pisnega sestavka. Stavek »Aikido macht Spaß« je dejansko Gerhardov moto. Ko smo delali v trojici (torej Gerhard, Jože in jaz), je Gerhard ob vsaki tehniki, kjer je videl, da imava z Jožetom probleme in da nama nekaj ne leži, zadevo pokomentiral z: »Aikido macht Spaß!« Stavku je obvezno dodal prešeren nasmešek, ki je samo potrdil njegov moto. Tako sva spoznala, da je zanj aikido nekaj, kar ga zabava in neizmerno veseli. In pri tem sva v njegovih očeh zaznala takšno veselje in pozitivno energijo, da si imel občutek, kot da gledaš otročička v peskovniku s potičkami.  

Tako da upam, da boste tudi vi nekoč spoznali, da je aikido zabava in da je potrebno na tehnike gledati s pozitivnim pogledom. Le tako lahko dojamemo bistvo aikida in se pri tem tudi nekaj naučimo. Za učenje aikida nista potrebna samo znanje in prostor, potrebna sta tudi veselje in vztrajnost. Šele takrat lahko odkrijemo vse lepote, ki nam jih ponuja aikido.  

Čisto na koncu pa naj pohvalim iz se hkrati tudi zahvalim Vanji, ki je brezkompromisno poskrbela za slike in na žalost pri tem sama izpadla iz kadra. Brez nje nebi bilo 162 slik, ki so nazorno pokazale, kaj se je dogajalo na seminarju.  

Vanja, hvala za tvoj trud!

Gorazd Pelcl